Ker sem se predolgo fiksala z ACOTAR-jem, me sprva branje Mačka ni tako dobro zadelo. Občutek je bil, kakor da bi si po večdnevni seansi cracka v fajfo nasipala tobak–ne more biti isto.
Prvih 100 strani je tako služilo detoxu od napetega in pohujšljivega ACOSF-ja. Ko so se moji možgani (in srce) privadili na to novo umirjeno vzdušje, sem se prav navezala na knjigo in vse njene like ❤️
Če bi zgodbo opisala z eno besedo, bi izbrala WHOLESOME. Če bi jo opisala z občutkom, je to cozy zimski večer, ko ob kaminu in rum punču z družino igraš Dixit in obujaš spomine–tiste lepe, ki te spomnijo, da je lajf good in tiste težke, ki te še bolj povežejo z ljudmi, s katerimi jih deliš.
Spremljamo potovanje Satoruja in njegovega mačka Nane–eni deli so celo napisani z Nanine perspektive, ki je čisto duhovita (itak, pač mačke, gotta luv them). #catPerson
Dvojica se v srebrnem karavanu pelje čez celo Japonsko in se ustavi pri nekaj Satorujevih prijateljih. Tako postopoma izvemo mladeničevo življenjsko zgodbo in dobimo vpogled v njegovo osebnost. Ta del mi je bil najbolj všeč; da sem osebnost glavnega lika spoznala preko zgodb iz njegove mladosti, namesto da bi avtorica samo napisala: on je tak pa tak.
Pokaži namesto povej. Japonci znajo, tu nimaš kaj. 😊
Zgodba tudi nadvse nevsiljivo prikaže kompleksnost odnosov, človeških + živalskih. In to preko zgodb in občutkov, ki sem jih vse čutila, kot bi mi bili lastni. God it hurts to be human.
Bonus so pa še lepi opisi japonskih pokrajin ❤️ Niso bili tako razpotegnjeni kot opisi Tibeta v Snežnem leopardu. Ampak to me ni ustavilo pri razmišljanju “Hmmmmmm a moram odpret nov varčevalni račun za potovanje po Japonski s srebrnim karavanom–po poteh Satoruja in Nane? #travel “
Na 206. strani sem začela vekati. 😭 (Od lepote, od žalosti, od sočutja, od zavedanja minljivosti življenja.)
Pa to ni bil tisti damski jok, ki bi v vsakem vrlem mladeniču zbudil navdih, da mi vsaj poda robec, če ne že, da me pred grozotami sveta zaščiti s svojim varnim objemom. Ne ne, bil je prav šolski primer ugly cryinga: glasni weeeeee, debeli šmrklji in pordel nos, usta pa spačena v grimaso.
Tako da na koncu je knjiga vendarle božansko zadela (da sem si lahko rekla samo, hurts so good). Moje srce je polno in zlomljeno hkrati. Edinstvena bralna izkušnja ❤️