Snežnega leoparda se bere počasi in z užitkom! Malo prebereš, postaneš, se zazreš skozi okno. Čutiš, doživiš prebrano. Sanjariš. Si kak stavek zapišeš v svoj Dnevnik lepih stavkov.
(Pogledaš, koliko stanejo karte za Tibet. Pogledaš, ali je odprta kaka pozicija s trikratnikom tvoje trenutne plače.)
Potem se lotiš dnevnih opravil in prebrano nosiš s sabo, zatlačeno v modrček, tam pri srcu. Mmmmm.
Jezik je res poetičen in zelo bogat (bravo prevajalka). Človeka kar ima, da bi pojačal študij tujega jezika francoščine na Duolingotu in nekega dne to delo prebral v izvirniku.
Noro lepi opisi tibetanske pokrajine in tamkajšnjih živali, prepleteni s filozofskimi uvidi o smislu in nastanku, zraven pa še (še vedno poetično, a tudi) cinično zgražanje nad človekom.
Tukaj je za degustacijo opis jakov:
Jaki so mitska bitja, poslana v čas. So tako težki, mogočni, tihi, nepremični: tako nemoderni! Ne razvijajo se, se ne križajo. Isti nagoni jih vodijo ze milijone let, v istih genih so zapisane njihove potrebe in želje. Kljubujejo vetru, strmini, mešanju in vsakršni evoluciji. Ostajajo čisti, ker so nespremenijivi. So ladje ustavljenega časa. Prazgodovina joče in vsaka od njenih solz je jak. Njihove sence so nam govorile: »Mi smo del narave, ne spreminjamo se, mi smo od tu in od vedno. Vi ste del kulture, gnetijivi in spremenljivi, ves čas nekaj izumljate, kam greste?« (str. 79)
Edino, kar mi je malo kalilo moj užitek ob branju, je dejstvo, da takih knjig načeloma ne maram. V isto kategorijo sodijo tudi Braiding sweet grass, Morje in Mirrors in the earth–nadzemeljsko lep jezik, stavki tvorjeni naravnost POPOLNO. Žal pa sama veliko bolj uživam v tako imenovanem “branju na eks”, ko drvim čez strani in se zraven hahljam.
Verjetno je to nekako povezano z mojo značilnostjo, da v svoji okolici ne iščem navdiha za tankočutne poezije, ampak stand-up material.