Ob branju te knjige sem NEIZMERNO UŽIVALA, vendar me je bilo to nekaj časa kar sram priznati. Zdelo se mi je, da moram ob pogovoru o ACOTAR-ju vsakokrat poudariti, da razumem, da to ni visoka literatura in kot dokaz svojemu izbranemu okusu pokritizirati slog, zgodbo in like.
(To je čisto ista pesem kot v srednji šoli, ko nisem upala priznati, da rada poslušam Taylor Swift (takrat sem se veliko družila z glasbenimi snobi, ki so še hujši od knjižnih).)
Vendar se užitka ob branju ne da zanikati. Kaj ga zaneti na vsaki strani znova?
Feyre z lokom ustreli volka, za katerega se izkaže, da je bil pravzaprav vilinsko bitje. 🧚🏻♂️ Zato eden izmed vilinskih vladarjev (ki se jim reče Visoki gospodi), Tamlin (v nadaljevanju ga poimenujem z random besedami na T, ker sem to videla v eni YT animaciji in mi je smešno), prilomasti v Feyrin dom in jo kot povračilo za volkovo smrt odpelje s sabo. #ugrabitev
Gresta pa čez tako imenovani zid (lol), ki ločuje vilinski svet od človeškega.
Potem Feyre henga na Dvoru pomladi (s katerim Tampon upravlja), zgodijo se razne neumnosti, onadva se SEVEDA zaljubita. #LepoticaInZver #flashback
Ampak na splošno na dvoru vlada anksioznost zaradi pereče pogube v obliki hudobne okupatorke Amarante. (Veš da najbolj zlobno osebo poimenuješ po zrnju #amarant. Ali pa mogoče po pesmi od Nightwisha?)
Le-ta ugrabi Trampolina, ker si ga poželi (…), Feyre pa ga gre reševat. Zadnji del knjige vključuje razne poskuse tega reševanja in je še najbolj napet in zanimiv.
Sploh, ker se takrat v zgodbi pojavi en lik, ki je TALL DARK AND HANDSOME. #💦
Drugače… knjiga ni niti PRIBLIŽNO toliko spicy kot bi človek pričakoval glede na govorice. Erotični prizori so dobri, ampak nič out of this world. Tamtam ni ravno lik, po katerem bi se sama slinila. #mlačno
Najljubši del knjige je bilo skupno obolevanje nad knjigo s knjižnomoljsko bestiko (love you Jana). Plot twisti so resda bizarni, ampak prav to jih dela najboljše na svetu. Žal jih ne morem slikovito opisati brez spoilerjev, zato, če si prebral_a, vabljen_a v moj inbox na en session obolevanja, kjer si s caps lockom napiševa najljubše prizore, dodava medmet “hin” in 🫠🫠/🤦🏻♀️🤦🏻♀️.
Čeprav se mi zdi, da je hype okrog ACOTAR-ja kar malce pretiran, sem ob branju, kot rečeno, RES uživala. Zato sem se začela spraševati, kateri so tisti elementi, ki jih mora knjiga imeti, da jo (kolektivno) označimo za DOBRO/jo priporočimo naprej/podarimo za božička.
Ali je to zanimiv slog, iskriv jezik ali napeta zgodba? Mogoče, da jo preberem hitro, ker se potem počutim sposobno? Ali pa, da v meni sproži nek premik perspektive? Uuuu ali pa, da me navdihne, da še jaz napišem svojo knjigo?
Pač– KAJ naredi knjigo DOBRO?
Mislim, da je od zdaj naprej edini kriterij ✨moj užitek ob branju✨.
OSTALE KNJIGE IZ SERIJE:
DRUGI DEL
TRETJI DEL
ČETRTI DEL
PETI DEL