Talele knjiga me je pa obogatila do amena. Hands down ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala.
Kot pove že podnaslov, skozi Leglo zla spremljamo najhujše slovenske zločince (morilce!!!! juicy!!!!).
Največjo vrednost knjigi (imho) dajejo osebne misli in zgodbe Sare Volčič.
Javno deljenje osebnih stvari se mi na splošno malo upira, ker opažam trend (no… SEM opažala ta trend, se mu pridružila, se zgrozila nad sabo in skliznila z družbenih omrežij 😬), da je treba na veliko deliti zavoljo pozornosti. Deliti ranljive stvari, ampak ne preveč sprevržene. Deliti na ranljiv način, ampak še vedno kjut. bleh 🤮
Mislim, da to v večini primerov ni nobeno *~aVtEnTiČnO dElJenJe~*.
Ko pa slučajno je, za trenutek začutim nevidne niti, ki nas vse povezujejo in me opomnijo, da smo bolj podobni kot različni.
Mislim, da je Sara Volčič uspela osvetliti te niti.
Poleg tega pa seveda tudi prikazati notranji svet najhujših zločincev na naših tleh in nam vsem postaviti vzor, kako v odnos vstopiti s pripravljenostjo na poslušanje, z empatijo in brez predsodkov.
Knjiga nudi res ogromno ogromno ogromno tem za premislek. In to tiste vrste premislek, ko malo razmišljaš, potem zadeve mariniraš, preden o njih še malo bolj razmišljaš.
Zahvaljujoč novim uvidom sem tudi prevprašala svoj okus za literarne junake in ga ovrednotila kot oporečnega.
Morally grey, tortured, “who did this to you”, “I’ll burn the world for you” is all fun and games, dokler se ne zaveš, da tvoj ultimate literarni junak v resničnem življenju kar precej vleče na Silvota Pluta.
Na to ugotovitev bom morala kar malce pomeditirat.