Knjige na svojo žalost ne zmorem oceniti z več kot 3/5, ker sem se ob branju dolgočasila.
Sprašujem se, zakaj. Zgodba je drugače kar zanimiva (v teoriji), veščec rešuje svet pred pošastmi, ki pa nikoli niso enodimenzionalni liki, prav tako zgodbe niso črno bele.
V čem je bil torej problem?
Manjkalo mi je drame, notranjih konfliktov, hrepenenja, predelovanja preteklosti, LJUBEZNI, strasti… takih stvari.
In sprašujem se, ali se s knjigami slučajno ne dogaja isto kot z otroškimi risankami. Nekoč (tudi v času, ko je bil napisan Veščec) so bile risanke počasnejše in manj stimulativne. Danes se pa prizori tako hitro menjajo, da možgane scvrejo kot Kitajci v svojih restavracijah spohajo sladoled.
Ali je tako tudi pri knjigah? Sem navajena na hitre, udarne, boleče vsebine in nisem več občutljiva na normalno zgodbo? Konec koncev sem pred tem brala Onyx Storm, ki je bil precej bomba za vse čute.
Sem si scvrla kake receptorje, ker sem použila preveč vznemirljivih vsebin?
Ne vem. Ampak čutim, da se moji možgani morda razvijajo v napačno smer.