Piranesi je zame POPOLN roman, ker v meni zbudi občutke, po katerih hrepenim.
Ta knjiga me je uročila, da sem zapustila božično kosilo, da sem lahko brala in nato vse prisotne prepričevala, da morajo tudi oni prebrat to knjigo, ker je res kulska. Ko so me vprašali: “Ampak o čem se gre???” sem rekla, da ne vem.
Ker takrat še res nisem vedela. Zelo velik del knjige ni jasno, “o čem se gre”.
Opisuje poseben svet, kjer je na tisoče dvoran z različnimi kipi. Včasih dvorane zalije voda. V tem svetu sta samo dva živa človeka. Piranesi (čeprav sumi, da mu ni ime Piranesi) in Drugi. Je pa tudi nekaj Mrtvih.
Sčasoma pridejo razkritja in vse postane bolj jasno. Ampak za razkritja mi je čisto vseeno, ker sem tudi brez jasnosti, o čem knjiga govori, uživala v res čudovitih opisih okolice, ŠE BOLJ pa v vzdušju, ki ga knjiga pričara.
Meni je bilo to vzdušje, da bo vse v redu.
Glava in srce in celo telo mi bodo eksplodirali od navdušenja, prijetnih občutkov in hvale te knjige, kako krasna literatura, what a time to be alive. Navdušenje mi preprečuje kovanje koherentnega zapisa.
PS– prilagam esej bralne sodelavke, ki odlično povzame vse, kar je navdušujočega in amazing glede te knjige: https://reactormag.com/susanna-clarke-piranesi-tbr-stack-book-review/