Knjigo sem pograbila v knjižnici, ker je bila dovolj tanka, da me popelje bliže mojemu (bistveno preveč ambicioznemu) letošnjemu bralnemu cilju.
Nekje na ⅓ sem se odločila vseeno pogledati na zadnjo stran, kaj je to in ugotovila, da gre za prvi makedonski gejevski roman! Kako razburljivo! Kako zgodovinski trenutek!
Na žalost pa sem se z liki zelo težko poistovetila, tudi sama zgodba je malo misteriozna, ampak v bistvu gre za prebolevanje nesojenega ljubimca//poskus najti mir s tem, kar je. Ni mi žal, da sem jo prebrala, je pa ne bom kupila za domačo knjižnico.
Mislim pa, da moram brati več moških avtorjev, ki pišejo iz moškega POV-ja, ker imam čisto spran mozag od teh svojih romanc in romantasyjev, kjer so moški liki že na pol karikature.