Pripoved se začne na isto vižo kot Izruvana (Uprooted) –čarovnica nad mestom vsake toliko (na cca. 50 let) vzame vaščana k sebi za “družabnika” (wink wink).
(plot twist: vaščan nikoli več ne pride nazaj)
Če priprem oči, me poleg Izruvane spominja tudi na Lepotico in zver (in torej neizogibno ACOTAR?), Modrobradca in/ali The Fitcher’s Bird.
Ampak lepo po vrsti.
Zgodba se dogaja v Nemčiji, napisana je pa s perspektive vojvodine hčerke Mine, ki se sooča z občutkom osamljenosti, izoliranosti, nepripadnosti itd. Ko pride čarovnica po svojo terjatev (izvemo, da vojvoda pozna ključ, po katerem izbira in pravzaprav vojvoda izbere žrtev… ojoj), se Mina javi, ker yolo, slabše itak ne more biti.
In gre s čarovnico na njen grad.
Potem se dolgo časa v knjigi ne zgodi čisto nič. Najbolj sem bila razočarana nad dejstvom, da čarovnica nič kaj ne čara. Fantazijskih elementov skoraj ni, bolj bi knjigo vrstila v soft magični realizem.
Ampak v redu. Nič hudega.
Knjiga ima močen slog in zelo dober jezik. Veliko je opisovanja, kar zna sodobnega človeka pahniti v dolgčas, nejevoljo in nemir. Ampak tukaj so bili opisi presenetljivo zanimivi, vse skupaj je bilo gotsko, temačno in hkrati WHIMSICAL (še vedno iščem primerno slovensko besedo).
Nekaj, česar pred nakupom knjige nisem vedela (impulzivni nakupi pod vplivom booktube-a pač), je bil pravzaprav precej pomemben podatek, da gre za sapfično romanco, WHICH I’M ALL FOR, ampak moram žal priznati, da ljubezeska zgodba ni bila niti malo prepričljiva: premalo kemije, premalo napetosti, premalo globine in DEFINITIVNO PREMALO SPICY.
Overall pa mi bogat jezik odtehta vse ostale pomanjkljivosti (celo naučila sem se nekaj novih besed, med drugim tar), povedi so bile zelo lepo tvorjene in bom knjigo zagotovo še prebrala za navdih.
4/5 zvezdic!