Leta 2024 sem dokončno prekinila svoje burno in toksično razmerje s knjigami za osebno rast.
Tovrstne vsebine so mi bistveno predolgo vlivale lažen občutek, da kakorkoli napredujem že zgolj preko prebiranja.
Na koncu knjige (/tečaja/videa/česarkoli) pa sem namesto navdiha za implementacijo pravkar slišanih napotkov v vsakdanje življenje čutila le potrebo, da čimprej preberem še eno knjigo (kupim še en tečaj…….) o osebni rasti.
Zraven se pa po možnosti še v družbi delam pametno o prebranem. (A je še kdo opazil ta fenomen: prebereš, da bi bilo dobro več počivat/manj bit na telefonu/pojest slan zajtrk namesto sladkega… In potem namesto, da to NAREDIŠ, ves čas casually omenjaš, da je to pa res fajn stvar, v bistvu celo najboljša.)
Suma sumarum, bistvenega napredka od nikoder. 😅
MEANWHILE V SVETU LEPOSLOVJA:
Sproščenost, zabava, navdih in food for thought.
Pa še nimam več konstantno občutka, da (še vedno) NI DOVOLJ in da jaz nekaj MORAM (kar je sicer stranski glavni učinek self-help industrije).
Tako da hvala bogu za to.
Zdaj ne berem več o tem, kako manj hiteti, jaz dejansko živim počasneje.
Sama sebi sem goals.
Sayonaraaaaa, guruji!!!