Še vsa pijana od ACOTAR-ja sem si vbila v glavo, da sem zdaj tiste vrste dekle, ki bere fantazijske romane in si Srebrne vezi hitro rezervirala v knjižnici.
Morala sem čakati nekaj tednov, kar je vedno dober znak.
Ob branju sem UŽIVALA!
(Zadnje čase opažam, da uživam v večini knjig, ki se jih lotim. Ne vem, ali imam nizke standarde, že dodelan okus ali pa mi je branje tak gušt, da pač kr a priori UŽIVAM. Karkoli je, I’ll take it.)
Najbolj me je veselilo, da je v ospredju slovenski jezik in tudi slovensko ljudsko izročilo. (Ker kljub vsem mojim anglizmom LJUBIM slovenski jezik.) Všeč so mi bila slovenska imena krajev (RAŠKA anyone?) v domišljijskem svetu, slovenska imena junakov (GABER ❤️) in imena nakazni (vešče, besi, čateži, psoglavci, rusalke itd).
Bi si pa želela še več podatkov o teh nakaznih in izvedeti več o njihovi zgodovini in notranjih svetovih. Malo izvemo o psoglavcih in rusalkah, mi pa duhove najbolj burijo besi. Kdo so ti besi??? O čem sanjajo??? Kaj so njihove skrivne misli???
Še ena stvar, ki mi ni bila jasna, je ljubezen med Milo in Gabrom… Ker se zdi, da se pač zaljubita, ker sta oba na istem kraju ob istem času. Veselilo bi me več globine in podatkov o notranjih procesih zaljubljanja.
So pa bile spicy scene CHEF’S KISS. (In te scene tudi največ veljajo!)
Mislim, da je končna ocena podobna kot pri Polnočni knjižnici–branje je bilo užitek, ampak vidim tudi veliko neizkoriščenega potenciala.