Nikoli nisem točno razumela, kaj ljudje mislijo, ko rečejo “cozy knjiga”. Sem si pa predstavljala, da je to knjiga, ki govori o mačkah na foteljih, vročih čokoladah in/ali prasketajočih kaminih.
Ampak Sprehajalec knjig je cozy af, čeprav govori o stričku iz knjigarne, ki svojim strankam lastnoročno dostavi knjige na dom.
Iskreno–tovrstne knjige NISO moj jam, ker imajo ponavadi podoben vajb kot družinski filmi… wnb wholesome, ampak boooriiiiing.
Tudi liki v zgodbi niso bili moji najljubši. Rada imam kompleksne like z močnim notranjim konfliktom, ki so protagonisti in antagonisti hkrati (daleč najboljši lik je za moje pojme Philippe Toussaint), poleg tega hočem v knjigi dramo in ljubezenske zdrahe.
Ampak vseeno ne morem preko NADVSE PRIJETNIH OBČUTKOV, ki jih je knjiga Sprehajalec knjig zbudila v meni. En tak mir in zavedanje, da bo vse v redu in da so ljudje dobri.
Rabim več tega.