Že dolgo se nisem res na glas in od srca smejala med branjem, ampak ob Padam na besede se je pa zgodilo točno to! NAAAAAJBOOOOOOLJŠ.
Verjetno moja najljubša knjiga, ki sem jo prebrala v 2024 (poleg ACOMAF, seveda).
Kaj jo dela smešno? Za začetek situacije, ki so tako resnične, da si jih ne moreš izmisliti.
Boli me trebuh, ker sem ga celo prireditev vlekla noter, potem pa šokirala s poceni vlečenim testom, sokom in tremi decilitri rdečega vina.
TOČNO VEM, kako se počutiš.
Pa tudi na splošno pripoved zelo lepo in hitro teče, ker je napisana v sedanjiku. To po moji oceni prispeva k užitku ob branju.
IRIS je stara 40 let, ko jo tip kar malo preseneti z novico, da ima drugo—ki je že noseča. Iris se mora na vrat na nos izseliti iz precej udobnega doma in začne se njeno potovanje.
To potovanje se vrti predvsem okrog iskanja destinacije za bivanje. Malo se mudi v najeti garsonjeri z groznimi sosedi in posrano zelenico, nato srfa na bestikinem kavču, potem se ukempa kar v hotelu, skratka—prigode, ki se vmes zgodijo, so pa čista komedija (za Iris seveda ne).
Med vsemi prigodami je tudi nekaj nadvse slikovitih opisov krize, ob katerih sem se počutila zasačeno in razgaljeno, češ “a vohunijo za mano, ker to sem jaz, ampak ne bom nikoli priznala” IN HKRATI olajšano, ker nisem sama–očitno obstajajo tudi drugi ljudje, ki se s težavami konstruktivno spoprimejo šele, ko se nekaj časa z njimi spoprijemajo zelo… nekonstruktivno.
Kaj pa zdaj?
Niti sekunde ne morem več prenašati tišine in sebe v njej.
Splezam na podij.
Igram tetris. Ko me zasuje, besno pipnem nov začetek. In znova. Stokrat. Do zatemnitve, do izpraznitve baterije.
Potem pobrskam po ostankih hrane, najdem pol penine. Si prižgem netflix.
Pijem kar iz steklenice.
(Samo da jaz zraven obvezno poslušam še Taylor Swift in zraven na glas ter intonančno netočno pojem.)
S težavo odprem svoj prenosnik. Nobene motivacije nimam, čeprav me kava špona, da sem budna kot sova. Delo za računalnikom se mi upira. Bojim se odpreti facebook in instagram. Ne počutim se dovolj močno za soočenje s svojo podobo na fotkah. Razgaljajo me, kot da delam nekaj, kar nisem jaz, kar je fejk. Razkrinkana med fejkanjem glamurja, bi moralo pisati nad njimi.
Pomembna tema je tudi prevpraševanje svoje karierne poti.
Kaj pa to moje javno izpostavljanje, je to res nekaj, kar prihaja globoko iz mene ali rabim samo pozornost? /…/. Ustvarjam pomp, pa bi se v bistvu raje skrila. Zakaj? Se trudim biti Gloria G., da bi me imel foter rad in da ne bi bila podobna mami? Pri faking štiridesetih?
YIKES. Katere stvari tudi v odrasli dobi delamo, da bi nas foter imel rad? To vprašanje si je vredno vsake toliko zastaviti.
Do srca so mi pa segli tudi opisi trenutkov, ki jih sama nestrokovno poimenujem VMESNI TRENUTKI. To so mini pripeljaji, ki so na prvi pogled nepomembni. So trenutki med prelomnicami.
Ampak doživljanje teh trenutkov mene blazno zanima. In zato tudi obožujem knjige, ki tem trenutkom dajo mesto. Ker vmesni trenutki v resnici tvorijo življenje.
Tukajšnji okoliš je res brezzvezen. Skrolanju po telefonu se izogibam – da bi se zamotila, raješstejem pasje drekce na zelenici pred blokom.
Mateja me ne pokliče. Pustila sem ji nekaj zgrešenih klicev.
Ne odgovori mi niti na sporočilo. Kje je, fakof?
Pokličem jo še enkrat in še enkrat, po stotem pisku se končno javi, in vprašam jo točno to: »Kje si, fakof?!«
😅
Iris je VAJB. To je tudi vglavnem botrovalo moji odločitvi, da knjigo prebrem vsakih nekaj tednov, ker je res smešna in se z Iris čisto preveč poistovetim.
NAJBOLJŠA KNJIGA EVER. Najraje bi kar začela eno peticijo, da rabimo še drugi del!